Iščete strokovnjaka za pomoč v duševni stiski?

Kako antidepresivi lahko pomagajo pri depresiji in anksioznih motnjah

Antidepresivi niso čudežna rešitev, vendar so lahko pri nekaterih ljudeh pomemben del zdravljenja depresije in anksioznih motenj. Njihova vloga ni v tem, da bi odpravili vse vzroke duševne stiske, temveč da simptome ublažijo do te mere, da človek lažje znova vzpostavi osnovno psihično in socialno funkcioniranje.

Pri vseh zdravilih velja temeljno medicinsko načelo: pričakovana korist zdravljenja mora biti večja od možne škode. To pomeni, da je treba pri odločanju vedno tehtati med pričakovanim izboljšanjem, možnimi neželenimi učinki, tveganji in tem, kako posameznik zdravilo prenaša. Enako velja tudi za antidepresive.

Antidepresivi so skupina zdravil, namenjena predvsem zdravljenju depresije, uporabljajo pa se tudi pri nekaterih anksioznih motnjah, denimo pri generalizirani anksiozni motnji in panični motnji ter pri nespečnosti. Poenostavljeno rečeno vplivajo na prenos signalov med živčnimi celicami v možganih. Klinično je to pomembno, ker lahko pri delu bolnikov zmanjšajo simptome, kot so potrtost, brezvoljnost, tesnoba, notranja napetost, panični napadi in pretirano premlevanje ter uravnavajo spanje.

Pri tem je potrebna natančnost. Antidepresivi ne morejo razrešiti vseh travm in medosebnih konfliktov, prav tako ne odpravijo samodejno psiholoških vzorcev, ki prispevajo k nastanku ali vzdrževanju težav. Depresija in anksiozne motnje praviloma nastajajo v prepletu bioloških, psiholoških in socialnih dejavnikov. Zato je učinek zdravil pravilneje razumeti kot simptomatsko razbremenitev, ne pa kot popolno odpravo vseh vzrokov bolezenskega stanja.

Prav v tem je njihova pomembna klinična vrednost. Človek, ki je hudo depresiven ali kronično tesnoben, ni le žalosten ali zaskrbljen, temveč je pogosto oviran v osnovnem funkcioniranju: težje dela, slabše spi, težje se odloča, se umika iz odnosov ter izgublja energijo in zagon. Če zdravila to simptomatsko breme zmanjšajo, lahko posameznik lažje znova uporablja svoje psihične sposobnosti, se bolje vključuje v odnose, vztraja v psihoterapiji in postopoma sprejema boljše odločitve. Njihov smisel je predvsem v tem, da posamezniku omogočijo, da začne svoje življenje znova živeti dejavneje in učinkoviteje.

Pri depresiji je pomembno razlikovati med stopnjami resnosti. Pri zmerni in hudi depresiji so antidepresivi pri mnogih bolnikih lahko pomembno učinkoviti. Zmanjšajo lahko intenzivnost simptomov, skrajšajo trajanje epizode in povečajo verjetnost, da človek znova doseže raven funkcioniranja, na kateri lahko uporablja tudi druge oblike pomoči. Pri blažjih oblikah depresije pa niso nujno prva izbira; odločitev za zdravljenje je odvisna od klinične slike, posameznikovih preferenc in odziva na druge oblike podpore. V obeh primerih velja, da zdravila praviloma ne učinkujejo takoj, saj se njihov učinek razvija postopoma, pogosto v nekaj tednih.

Korist antidepresivov pri anksioznih motnjah si lažje predstavljamo ob konkretnem primeru.

Primer: ko tesnoba posameznika ohromi

Predstavljajmo si 24-letnico, poimenujmo jo Doroteja, ki je pravkar zaključila magistrski študij. Doma ima očeta, ki jo nenehno kritizira; karkoli stori, ima občutek, da nikoli ni dovolj dobra. Mati jo ščiti in tolaži. Doroteja je že od nekdaj negotova in si težko zaupa. Vsako odločitev dolgo premleva, hitro jo preplavijo dvomi in predstave o možnih slabih posledicah. Zaradi tega pogosto tudi slabše spi.

Na psihoterapijo je čakala dve leti, nato jo je eno leto vestno obiskovala. Zdaj je pred pomembnimi odločitvami: ali naj se preseli k fantu na drug konec Slovenije, si poišče službo, se osamosvoji ali odide v tujino. Čim bližje so te odločitve, tem bolj je tesnobna in tem manj zaupa sama sebi. Panični napadi so vse pogostejši. O svojih dilemah govori z mamo, fantom, prijateljicami in psihoterapevtko, vendar se kljub temu vse bolj zapleta v lastne strahove.

Psihoterapevtka ji zato svetuje, naj se z zdravnikom pogovori o možnosti zdravljenja z zdravili. Ocenjuje, da jo tesnoba vse bolj ovira pri razvojnih korakih, za katere je sicer sposobna. Za Dorotejo pa to pomeni nov val skrbi. Pomisli: »Zdravila – to pomeni, da sem nora.« To doživlja kot poraz, še posebej zato, ker se je v psihoterapiji tako trudila. Boji se tudi, da bi od zdravil postala odvisna ali da bi jih morala jemati trajno.

Opis njenih težav ustreza klinični sliki generalizirane anksiozne motnje in panične motnje. Vendar je v tem primeru bistveno nekaj drugega: Dorotejina težava je predvsem v tem, da pomembne življenjske spremembe in korake zaradi silovitega premlevanja, tesnobe in izčrpanosti zelo težko izpelje. Navzven deluje funkcionalno, navznoter pa je skoraj nenehno v stanju notranje ogroženosti. Njena tesnoba torej ne izniči njenih sposobnosti, ovira pa dostop do njih in njihovo uporabo.

Tu postane smisel zdravil jasnejši. Če se tesnoba zmanjša, se zgodi nekaj klinično pomembnega: zmanjša se intenzivnost notranjega kaosa in trpljenja, zaradi katerih ne more misliti, čutiti in delovati v skladu s svojimi dejanskimi zmožnostmi. Zdravila lahko zmanjšajo pretirano premlevanje, notranjo napetost, panično odzivanje in občutek ohromelosti pred odločitvijo. Posledično človek porabi manj energije za boj s skrbmi in več za samo življenje.

V Dorotejinem primeru bi bila korist zdravljenja predvsem v tem, da bi bila ob pomembnih življenjskih korakih manj preplavljena s strahom in dvomi. Če bi se na primer preselila k fantu, bi bila lahko manj obremenjena s katastrofičnimi pričakovanji, manj izčrpana zaradi skrbi in manj odvisna od stalnega iskanja potrditve pri drugih. To ne pomeni, da bi zdravila odpravila vse njene notranje konflikte, lahko pa bi ji omogočila, da naredi korak, ki ga v svojem trenutnem stanju tesnobe težko izpelje. Ko človek tak korak uspešno naredi, pridobi nekaj, kar je pri anksioznih motnjah zelo pomembno: korektivno izkušnjo s seboj in svetom.

Prav tu je osrednji argument v prid zdravljenju. Anksioznost se pogosto ohranja v začaranem krogu: tesnoba vodi v premlevanje, premlevanje v neodločnost, neodločnost v izogibanje, izogibanje pa tesnobo dodatno potrjuje. Če zdravilo ta krog vsaj delno oslabi, lahko posameznik lažje ravna drugače. Z novimi izkušnjami se ne spremeni le trenutno počutje, temveč se lahko postopoma spremeni tudi odnos do lastnih sposobnosti. Zdravilo torej ni pomembno zato, ker bi samo po sebi ustvarilo zrelost, samozaupanje ali avtonomijo, ampak zato, ker lahko zmanjša simptomatske ovire, ki človeku preprečujejo, da bi te lastnosti razvijal in udejanjal.

Zato antidepresivov ni smiselno razumeti kot nadomestek za psihoterapijo, odnose, življenjske spremembe ali osebni napor. Prav tako jih ni smiselno razumeti kot dokaz šibkosti ali neuspeha psihoterapije. V nekaterih primerih so predvsem dodatna opora, ki človeku pomaga, da lažje uporablja tisto, kar je v terapiji že razvil, vendar tega zaradi simptomatske preobremenjenosti ne zmore dovolj uresničiti v življenju.

Seveda imajo antidepresivi tudi omejitve. Ne pomagajo vsem enako, ne delujejo takoj in lahko povzročijo neželene učinke. Praviloma ne povzročajo zasvojenosti v smislu omame, hrepenenja ali potrebe po stalnem zviševanju odmerka, lahko pa povzročijo psihofiziološko prilagoditev organizma. Zato se lahko ob prehitrem zmanjšanju odmerka ali nenadni prekinitvi pojavijo odtegnitveni simptomi. Prav zato je pomembno, da se zdravljenje uvaja, spremlja in ukinja premišljeno ter v sodelovanju z zdravnikom.

Sklep je razmeroma preprost. Antidepresivi ne odpravijo vseh vzrokov depresije ali anksioznosti, lahko pa pri nekaterih ljudeh dovolj zmanjšajo simptomatsko breme, da začnejo znova bolje misliti, delovati, vztrajati v odnosih, sprejemati odločitve in uporabljati druge oblike pomoči. Njihova vrednost je predvsem v tem, da v ustreznih primerih ustvarijo notranje pogoje, v katerih postane okrevanje sploh mogoče.

<< Nazaj na zanimivosti o duševnih motnjah